Osvobajanje podobe v Slovenski kinoteki

Kino-integral je namenjen prezrtima eksperimentalnemu in avantgardnemu filmu, kamor umescamo tudi dela jean-Gabriela Périota - Mlad reziser je ob retrospektivi svojih filmov obiskal Slovensko kinoteko

Fiimske oblike, znane tudi pod imenoma eksperimentaini oziroma avantgardni film, v danasnjih programih kinematografov redkokdaj dobzjo svoj razdelek, saj praviloma ne ustrezajo previadujoci ekonomski logiki produkcije in distribucije filma. Ravno oblike, ki se upirajo uveljavijenim kategorizacijam, z inventlvnim raziskovanjem zmoznosti in dometa medija fiim odpirajo in ga utrjujejo kot umetnost. Siovenska kinoteka si je zadala taksno produkcijo sistematicno predstaviti javnosti v kontinuirani programski shemi Kzno-integral. Danes in jutri bodo predstaviii celotno retrospektivo mladega francoskega reliserja jean-Gabriela Périota, ki se bo udeiezil obeh vecernih projekcij.

Reziserje v kratkem desetletnem obdobju ustvarjanja posnel okrog dvajset filmov. Ti so na stevilnih svetovnih filmskih festivalih prejeli vec kot osemdeset nagrad, med drugim se lahko pohvalijo z uvrstitvijo v programe prestiznih festivalov, kot sta beneski in rotterdamski. V festivalskem okolju in sirse se je uveljavil kot eden najbolj perspektivnih avtorjev mlajse generacije. Tokrat se bo prvic predstavil tudi Ijubljanskemu obcinstvu.

Retrospektiva bo zajela celoten opus reziserjevih kratkih filmov, ki so nastali precej nekonvencionalno. V nasprotju z ustaljeno proceduro filmskega ustvarjanja Périot nima kamere in je ne uporablja ter ne obdeluje avtorskega materiala, temvec posnetke in fotografije v glavnem nabira s spletnih arhivov. Zanimajo ga namrec ze obstojece podobe, ki imajo dolocen simbolni pomen.

Prednost podobe

Intrigantnost Périotovih filmov je nemara v tem,da se avtor posveca samemu fenomenu in nastanku filma. Razmerje med staticno fotografijo oziroma podobo in montazo, ki ustvarja iluzijo gibanja slicic, je poglaviten predmet njegove analize filma v filmu. Zelo plasticnim in bolj subtilnim dekonstrukcijam te iluzije je skupen prevladujoc namen njegove kinematografije, izpostaviti neskoncno zmoznost filma - krojiti vedno nove realnosti iz najmanjsega strukturnega delca, samostojne podobe.

Périot je z analizo pojava podobe postal zelo politicen avtor, cigar poslanstvo ni le sprevideti filmsko realnost kot iluzijo, temvec predvsem sprevideti iluzijo kot realnost, razgrnitev dejstva, da je enaka iluzija tudi v sami kulturi, natanineje, v kulturi 20. in 21. stoletja. Pojav fotografske in filmske, podobe je namrec bistveno oblikoval sodobno razumevanje realnosti in posledicno tudi realnost samo. Izhodisce, da je podoba kljucni nosilec pomenov v sodobni kulturi, je tako iz domene teorije in filozofije prenesel v domeno razmisleka filma o samem sebi.

Kratki esej

Prevladujoca oblika v retrospektivi je kratkometrazni filmski esej, torej, razmislek o doloceni druzbeni, politicni oziroma kulturni problematiki skozi optiko podobe, ki je s to problematiko vizualno zvezana. Dvogovor med podobo in njeno politicnostjo zahteva se nataninejso obrazlozitev. Podoba ima v Périotovi kinematografiji pomembno mesto zlasti zaradi ideoloskih razseznosti. Njegovi filmi izhajajo iz predpostavke, da podobe niso goli odsevi realnosti, ampak imajo v kulturi natancno dolocen pomen, ki so jim ga dodelile dolocene druzbenopoliticne elite. Zato podoba vselej zrcali razmerja moci v druzbi, je mesto druzbenih antagonizmov, v njej poteka mikroskopski razredni boj. Podoba nosi pomene, ki jih prosto oko morda ne zazna, a so se kako prisotni v nasem dojemanju podobe.

V zgodovini podobe ima ravno podoba zgodovine se posebej mocno ideolosko osnovo. Filmi, kot so 200.000 fantomov (Nijuman no borei, 2007), Pa cetudi bi bila zlocink ... (Eût-elle ete criminelle.... 2006) in Razveliavi (Undo, 2005), ce jih omenimo le pescico, sprevrasajo uveljavljeno razumevanje zgodovine in radikalno prevrednotijo zgodovinske prelomnice, v katerih so politicne elite z nasiIjem in fizicno represijo uveljavljale lastne partikularne interese.

Preprosta montala

Reziser ta ucinek dosese s preprostimi tehnikami montaze, kot so vrtenje posnetkov nazaj in naprej, pospesevanje in upocasnjevanje, primerjanje podob, ki se nikdar poprej niso pojavile druga ob drugi. Gre za manipulacijo fotograflj in arhivskih posnetkov kot ikon ter simbolov, v katerih so gole podobe prezete s simbolnim pomenom do te stopnje, da dogodki, ki jih upodabljajo, izgubijo svojo konkretnost. Primer tega je posnetek trka letal v newyorska dvojcka, dogodek, po katerem podobe 11. septembra 2001 niso le podobe letalske nesrece, temvec ucinkujejo zlasti kot simbol groznje katastrofalnega propada zahodne civilizacije in dokaz o nujnosti boja proti terorizmu, vojne in nasilja. Podobe prenehajo biti del specifilnih druzbenopoliticnih okoliscin in pricnejo naslavljati karseda univerzalne pojme, kot so pravica, zmaga, vojna, legitimno nasilje, dobro in zlo. Emancipacija podob po Jean-Gabrielu Périotu zahteva njihovo radikalno dekonstrukcijo, ki je mogoca z razstavljanjem prvin medija podobe, filma. Filmi na preizkusnjo ne postavljaj o le mesta podobe v kulturi, temvec tudi zgodovino 20. stoletja, ki velja za stoletje podobe.

Ivana Novak
Delo, 25. Februarja 2011